Elbrus (5642 m) z Igorjem Erženom in Štefanom Jazbecem

15.7. - 28.7.2004

Ena od mojih zanimivejših tur, s kar zahtevno predpripravo.

Pravzaprav je bil izlet sestavljen iz dveh delov, potovanja in osvajanja Elbrusa. Zakaj potovanje? Z Igorjem in Štefanom smo se odločili, da pot do Kavkaza prepotujemo po zemlji, točneje z avtomobilom in to je zgodba zase.

Potovanje do Madžarsko Ukrajinske meje ni bilo nič posebnega, morda nas je nekoliko presenetila Budimpešta, ki ne premore obvoznice in zato se ves tranzit iz zahoda na vzhod, preliva skozi center sicer lepega mesta.

Prava zgodba se je pričela naslednje jutro ob 3.00. Prestop meje v deželo oranžne revolucije, se je lepo ujemal s turobnim deževnim jutrom. Neskončna kolona vozil in srečanje z zloglasno ukrajinsko birokracijo. Hitreje ko dojameš pravila igre, bolje zate. Podkupovanje, laganje, pretvarjanje...

Za mejo je sledila ravnina z revnimi vasicami, nato veriga Karpatov in za njimi približno 2500 km rahlo valovite pokrajine vse do Kavkaza.

Z Ukrajino smo opravili v dveh dneh. 2000 km meri ta dežela z enega konca na drugi. Pot so nam popestrile policijske kontrole z neizogibnim barantanjem za kak drobiž, spomeniki komunizma, velemesta brez smerokazov, kontrasti vzpenjajočih se bogatašev in revščine na drugi strani, kakšna konjska vprega na avto cesti, in še bi se dalo naštevati.

Mejni prehod Ukrajina - Rusija. Tri urice potrpljenja ob urejanju birokratskih zadev in že smo bili v nekdanji velesili sveta. Kar ne moreš verjeti.

Pot od meje do kavkaške pokrajine Kabordino Balkarija, kjer se nahaja Elbrus, nas je vodila mimo velemesta Rostov na Donu in je minila brez večjih posebnosti. Kabordino Balkarija leži v neposredni bližini severne Osetije in še nekoliko dlje Čečenije. Del nemirnega Kavkaza torej. Kakšnih posebnosti glede nemirov ni bilo zaznati, le policaji so bili precej bolj zoprni in nadležni kot poprej na celi poti skupaj. V razdalji 100 km smo prešli štiri kontrolne točke in povsod so nas oskubili za nekaj evrov, navkljub vsem zvijačam, ki smo jih imeli na zalogi. Bili smo teroristi, skrunitelji spomenika druge svetovne vojne, vozili neizpravno vozilo, imeli napačne dokumente... Povsod so nam grozili z zaporom, a pet evrov je po navadi zadostovalo, da smo postali "prijatelji".

Četrti dan smo prispeli pod Elbrus. Nastanili smo se v stanovanju, katerega nam je dala v najem dobrodušna gospa Maja, ki nam je olajšala bivanje v mestecu Treskol pod kavkaškimi gorami.

Sledila je aklimatizacija in vzpon na goro, ki s svojimi 5642 m dominira nad svojimi precej bolj nedostopnimi sosedami. Elbrus ni tehnično zahtevna gora, je pa kljub temu potrebno mnogo volje, da se povzpnemo na njeno teme. Pohlevno se dviga z višine 3800 m, do koder se pripeljemo z gondolo.

Ključ vzpona je prečnica na višini 5300 m, ki se vleče v neskončnost proti sedlu med vzhodnim 5621 m in zahodnim - glavnim vrhom 5642 m. Tu pride do izraza predvsem volja, trma in pripravljenost na višino (aklimatizacija).

Z vrhom smo opravili vsi trije, poznala se nam je nekoliko pomankljiva aklimatizacija, želja za vrhom je bila prevelika in nismo želeli zamuditi obdobja lepega vremena.

Kasneje smo naredili še treking po dolini Adylsu z vzponom na vrh Andyrchi 3913 m in ugotovili, da bi bila lahko to naslednič idealna aklimatizacijska tura.

Po osmih dneh bivanja na Kavkazu je sledil povratek proti domu. Pot smo popestrili z obiskom mesta Azov, v bližini katerega se reka Don izliva v Azovsko morje. Mesto nam je postreglo z ogledom zanimivega muzeja izumrlih dinozavrov, nakupili smo avtentične ruske spominke (Matjuške, vodka ...), se še nekoliko odpočili in pripravljeni smo bili na dolgo pot domov.

Morda še par besed o preprostih ljudeh. Moram reči, da ni bilo nobene slabe izkušnje. Domačini so prijazni in vedno na uslugo, z veseljem se bom vračal v te kraje slovanskih duš. Zgodba bo ostala v nas in nič je ne more izbrisati. Postali smo pravi prijatelji v vseh preizkušnjah tako na cesti, kot na gori.

Hvala Igorju in Štefanu.

Fotografije: Igor Eržen